Spomini in zgodbe iz Krške vasi

 

 

Franjo Piltaver o Krški vasi

 

Francoski vojak

„Pri nas se je ohranil po ustnem izročilu veteranov dogodek, ko je pripeljal francoski vojak pred hišo par konj. Hiša je stala v vasi ob Krki na zahodni strani proti Borštu h. štev. 36, v moji mladosti imenovana pri Gorenčkovih z priimkom Kovačič (zdaj Starčič) z donosnim mlinom na vodni pogon. V hiši mlada mati ziblje dojenčka. Od strahu prebledi, a vojak bi ji rad dopovedal, da potrebuje za konje ovsa, pa je rekel „hopsa, hopsa“. Žena misleč, da hoče z njo plesat, ga prime v strahu, hoteč mu ugoditi za roke, pripravljena za ples. Vojak se nasmeji, vzame iz žepa zlatnik, ga vtakne dojenčku v zibelko in zapusti se smejoč hišo.“

Mitnica

„Pred mostom v Krški vasi je bila mitnica z zaporo (šrango) in vsak porabnik prehoda je moral plačati ta deželni davek. Zraven stoječa starinska zidana enonadstropnica, ki je bila krita z lesenimi deščicami je bila sedež mitničarjev. Pozneje do današnjih časov je bila last in v njej trgovina z mešanim blagom „Rudman“. Danes je osamljena, neuporabljena.“

Lipa

„Na najlepši točki sredi vasi ob deželini cesti je stala do naših dni ogromna, zgodovinska, slovenska, vaška lipa. (Danes toji na njenem mestu spomenik žrtev palih v II. svet. vojni za svobodo domovine) Ob njej so se zbirali ob prostem času, največ ob nedeljah modri vaščani in modrovali: „Pogovor pod lipo“. Ob večerih in pozno v noč, je bilo zbirališče vaških fantov, ki so z svojim lepim petjem prispevali k razpoloženju in sožitju med vaščani in budili upe dekletom godnih za možitev.“

Kasarna

„Preko ceste nasproti mitnične hiše je kraljevala velika tudi starinska enonadstropnica, ki je bila od nekdaj žandarmerijska postaja (kasarna), last ing. Prikelmaier-ja, češkega Nemca, ki pa ni stanoval v njej, nego v graščini grofa Atemsa v Brežicah. Danes je na njenem mestu prazen prostor, križišče ceste ob Krki in parkirišče avtomobilov.“

Gostilna

„Nasproti „kasarne“ ob vaški lipi je stala zelo prostorna zidana pritlična hiša.  V njej je bila velika gostilna in poštni prostori, kar je slovelo širom po okolici. Lastnik je bil Koželj, veleposestnik in vaški mogotec. Danes je hše last družine ing. Jože Ajster, ki je novo zidana enonadstropnica velikega obsega. Grajene je bila ob priliki katastrofalnega potresa v letu 1917, z dne 29. januarja tj. v času I. svet. vojne. Epicenter potresa je bil v središču med Krško vasjo in Brežicami."

„Gostilna Koželj je bila glavno postajališče vprežnih vozil. Tu so se vstavljali potniki dolgih prog. Ohsežen živinski hlev z aštevilne glave vprežene živine, last gostilne (hlev se je danes umaknil napredku sodobne vasi). Na njegovem prostoru stoji danes tudi sodobna trgovina z mešenim blagom, poštni prostori, pisarna Krajevne skupnosti in krasna dvorana, z njo ponosi naša vas, ki se uporablja za razne kulturne in humane prireditve. Velik kozolec poln deteljne in sena, kašče polne zrnja za krmljenje vprežne živine, za potrebe potujočih z vprežno živino. Tukaj so prenočevali in bili postreženi na dolgi poti. Potniki pešci so se posluževali poštnih kočij in ko se je bližal postiljon vasi, je trobil na rog (trompento) „traram, traram, pa pošto peljam“.

„Tukaj so se ob nedeljah in praznikih zbirali petični gosti, pripeljanih v kočijah iz Samobora, Krškega, Kostanjevice, iz Brežic tudi peš na sprehod in ostalih krajev. Svirala je godba na pihala, na ražnju so se pekli odojki, rajalo se je in pelo. Gosti so imeli na voljo kegljišče, ki je bilo vedno zasedeno, in balinanje. Organizator in podjetnik vsega, kot sem že omenil je bil vaški veljak „Koželj“. Ali sreča tudi njemu ni bila naklonjena na vseh področjih. Imel je kot vdovec samo hčerko edinko in to bolehno, nezmožno voditi to ogromno dejavnost pridobivanja bogastava. Ko je bila godna za možitev, se je oglasil ženin, veleposestnik iz vasi Gorica pri Cerkljh na krškem polju z imenom „Dvornik“. Tako sta bila združena dva veleposestva, dva bogastva. Iz njunega zakona se jima je rodil tudi edinček-miljenček „Žan“. Vzgojo je imel kraljevsko. Doma vzgojiteljico (guvernato), hišnega učitelja in sploh vse, kar je bilo mogoče v tistih časih pri bogatih plemičih. Ko je odrasel v mladeniča, puško na ramo in na lov za mladimi dekleti, kot so poštarice, učiteljice, uradnice in podobne. Dekelta so tekmovale, katera bo prikunejša pri bogatem in zalem Žanu.“

„Očeta Dvornika je premamilo udobno, brezskrbno življenje, kar mu je omogočalo bogastvo. Družinsko življenje ga ni privlačilo, vsled bolehne žene, ki mu ni bila v oporo in pomoč pri tako veliki dejavnosti imetja. Prepustil se je zabavi, veseljačenju po večjih mestih, z lahkoživimi ženskami, ki so ga izkoriščale do mozga. Doma in na pristavi v Gorici so gospodarili hlapci in dekle, po mili volji v sovijo korist. Gospodarski polom je bil neizbežen, zapel je boben, a gospodar Dvornik pobegne v Ameriko in nikoli ni bilo več slišati o njem."

"Mladi Žan zrasel v razkošju, izobilju, ostane brez imetja. Edina rešitev mu je bila bogata nevesta. V Zagrebu mu je ženitni posredovalec (Hajratsfermitlar) našel bogato nevesto. V Ilici, takrat glavni žili arteriji mesta, hotel, restavracija, kavarna Lovački rog (obstoji še danes), takrat tudi imenovan „Jegerhorn“, z lastnikoma bratom in sestro „Irgolič“. Sestra za možitev, petična se je takoj ugrela za mladega Žana... Bogata dota... je rešila izdatno imetje, potrebno za nadaljno življenje, kakor hišo z mlinom na pet tečajev ob Krški vasi, ki jebil takrat najbolj dobičkonosen, gospodarska poslopja z velikim sadovnjakom (primernim za nova stavbišča), dalje vinograd z veliko vinsko kletjo „Vila Žan“, zraven velik sadovnjak, vsega dovolj. Mlada Žanova žena ni bila vzogjena za gospodinjska opravila, ki so bila zdaj potrebna, kajti bogata zagrebčanka nikoli ni delala. Obrekljivi, zlobni jeziki, ki so nujni ob vsaki ženitvi, so se brusili, da bogat, na položaju, zagrebški kandidat za ženitev se ni našel, ker jo mati naravi i obdarila z lepoto. Pustimo to. Res pa je, da je bila pri nas zelo priljubljena, spoštovana in ugledna gospa. Zdaj je imela služkinjo in v mlinu mlinarja. Mladi Žan si je zavihal rokave, bič v roke in z konjima obdeloval zemljo, vozil gnoj, drva iz gozda itd. Zelo priden, trezen, varčen in za vzor drugim, a pri delu je imel vedno kravato okrog vratu in vsi mladi in stari so ga doma in v širši okolici do smrti nazivali gospod Dvornik in to z spoštovanjem..."

"Žan pride iz vinograda-kleti, kjer si je privoščil dobrega vina, prinese tudi steklenico ženi. Ona poskusi in pravi: „kaj si mi donesel ovu vodu“. Žan se izprsi in uporabi krepke, sočne besede „o ti ... saj ne poznaš kaj je dobro vino“. Prinesel je bil „priko-petijot“, dalmatinci pravijo „bevada“, tj. na izprešane tropine nalijejo vodo in še enkrat prešajo z domačo pijačo.“

Cerkev

„Krško vas krasi še danes zgodovinska cerkvica, podružnica župnije Cerklje ob Krki, ki je posvečena zaščitnikoma (patronoma) Mohorju in Fortunatu. Stoji na hribčku, ki je kot nalašč zrasel in obsega samo prostor za cerkvico, ki se izzivalno visoko košati iznad vaških hiš in sadnega drevja. Ob njej stoji tudi sovenska lipa in danes na planoti pod hribčkom ima veselje vaška mladina , tj. športno igrišče za nogomet in ostale veje športa. Smo v korak s sodobnostjo. Zanimivo je to, da naša vas, ki leži na levem bregu reke Krke in je spojena v krško polje, ki je največja poljedelska ravnica na Dolenjskem, ima samo naš edini hribček z cerkvico Mohorja in Fortunata. Samo to bi še omenil, da so se hišne številke v naši vasi dajale po nastanku novih naselij ali domomov in to do danes ali zadaj dobivamo po ulicah na mestni način in to po desni strai parne in po levi neparne številke v smeri od središča vasi vzven.“

Veliko snega

„Tudi leto 1895 je omembe vredno. Izjema v zadnjih sto letih, po zatrdilu veteranov.  Presenečenje je bilo v rekordno velkem snegu. Nakopičilo se ga je toliko vsled vsako-dnevnih padavin, da so bila hiše popolnoma skrite v snegu in od stalnega odmetavanja in je bil pogled skozi okna na plan, popolnoma zastrt. Ljudje so bili prisiljeni dnevno odmetavati raz streh sneg, da so preprečili podrtje vseld velike teže. Na znamenitem živinskem hlevu divovske razsežnosti, še iz časov slavne gostilne Koželj-Dvornik, se je sesula streha v celem obsegu pod težkim snegom.„

Požar

„Leta 1903 je razburil in povzročil paniko v Krški vasi ter v okoliških vaseh velik strahoten požar. V sredi poletja in ob suši, orjaška zgradba kozolec dvojnik (toplar), z tremi velikimi oddleki, štirimi pari orjaških hrastovih stebrov nosilcev, poln sena, detelje, žitnega snopja, last Jožeta Ajstra iz Krške vasi, stoječ sredi vasi ob glavni cesti, je začel goreti ob polnoči. Ker smo sosedje, je prva opazila požar moja mama, ker jo je presenetila izredno velika svetloba v sobi in skozi okna n-a zunaj. V paničnem strahu zakriči in oče v naglici teče zbudit mežnarja, da je v vaškem cerkvenem zvoniku bil „plat zvona“. Poklical je vaškega trgovca Huga Rudmana, ki je zajahal... konja in obvestil brežiške gasilce, ki so prvi prispeli k požaru. Odzvali so se gasilci iz bližnjih in oddaljenih krajev, kejer so sploh obstajali. Pojavili so se celo poklicni gasilci iz Zagreba. Sreča v nesreči je bila, da je bilo mirno vreme brez vetra. V nasprotnem bi bila cela vas upepeljena in okoliške vasi ogrožene. Vročina je bila obupna, na oknah sosednih hiš so vse šipe popokale. Vaščani so stali na strehah hiš in ostalih... poslopjih, ki so bile s slamo krite, jih pokrivali z v vodo namočenimi rjuhami, ker so po zraku krožili in ogrožali neštevilni ognjeni zublji in padali na strehe. Ko je gasilcem uspelo po velikem trudi orjaški objekt, ko ga je požar nekoliko zrahljal, podreti, oz. položiti na tla, je nastal ogromen kup tleče mase, žerjavice od tolikega hrastovega lesa, posebno orjaških nosilnih stebrov, gred in tramovja. Še celi teden po izbruhu požara, so nosili vaščani vodo v škafih in polivali tlečo mas, ki se nikakor ni dala ustrahovati in je še vedno grozila nevarnost. Naši sosedje na slovensko-hrvaški meji, na Gorjancih, pravoslavna (istočna crkva) vas Stojdraga, cca 10-12 km, njeni prebivalci pripovedovali, da so od velike svetlobe ponoči vseld požara mogli videti na stensko uro.“

Ostra zima

„Dogodek, ki spada tudi v kroniko, je izjemno ostra zima, ki nas je presenetila leta 1929. Začela se je z novim letom in je trajala do konca februarja. Ljudje in ustno izročilo ne pomni v zadnjih sto letih njej enake. Dosegla je 28 do 30 stopinj Celzija pod ničlo. Zrak je bil tako oster na prostem, da je zapiral dihanje. Seveda, ker nismo navajeni na ta pojav. Zanimivo je bilo videti iz brežiškega mostu zamrznjeno reko Savo, v kateri so se kopičile gore ledu, cele skale, pečine. Naša reka Krka, ravno tako v ledu, ni imela odtoka v Čatežu. V reko Savo, se je tamkaj nakopičilo ogromno ledu in Krka je bila zajezena, ni imela odtoka v Savo, v odtalitvi je to pozročilo, da je usmerila svoj tok v obratno smer, tekla je nazaj od Čateža do vasi Boršt, cca 6 km v smeri proti Cerkljam, dokler ni bilo v Čatežu odtalitve. Pojav je bil občudujoč, skoraj neverjeten. Po reki Savi so ob talitvi plavali celi otoki ledu. Pripravljena je bila tudi vojska, da bi v slučaju potrebe razstreljevala gore ledu, ako bi grozila nevarnost.“

 

Citirano iz: Franjo Piltaver, Delna zgodovina Krške vasi, Krška vas 1981.

 

 

    SLOhosting.com priporoča :