Spomini in zgodbe iz Zasavja

 

Citirano iz: Franjo Piltaver, Delna zgodovina Krške vasi, Krška vas 1981.

 

Propad vasi

„Zgodovina vasi se sestoji tudi z propadom vasi imenom Zasavje, ki je obstajala na desnem bregu Save, med Brežicami in Krško vasjo z cerkvico zaščitnika (patrona) Miklavža. Bila je poplavljena in popolnoma razdejana, tj. zbrisana z zemlje, tako, da so vaščani z muko rešili življeje in nekaj imetja. Reka Sava si je sama izbrala novo strugo tj. rečno korito iz prejšnega vijugastega v ravno linijo. Prebivalci izginule vasi so se zatekli in se rešili, se naselili v Krški vasi, ki je bila takrat redko naseljena in jih je gostoljubno sprejela. Imenovali so jih Zasavci. Točnih podatkov letnice tega dogotka nimam ali vse kaže, da je bilo nekako v sredi devetnajstega veka.“

Žetev

„Čase žetve. Kmetica ima najete žanjice in tudi sama žanje z njimi. Pride čas kuhe opoldanskega obroka. Gospodinja hiti domov, da bi pravočasno postregla žanjice. Domov grede odnese iz njive postano pitno vodo v takozvani krugli-vrču iz gline, znotraj stekleno glaziran. V njem se je nosila pitna voda na njivo v katerem je ostala dalj časa sveža. Obliko je imel kot krogla, zgoraj manjšo odprtino za polnjenje, nad njo ročko-locenj za nošnjo in ob strani zgoraj malo cevko-sesek-ustnik udoben za v usta pri pitju. Vsebina cca 3 ltr. Doma kuha ješprenj (ječmenova kaša) ga zalije s to vodo, ker pri hiši ni bilo vodnjaka. Kuhano strese v skledo in groza. V ješprenju se je kuhala kača. Žena v velikem strahu in zadregi, čas kosila je mimo, žanjice potrebne okrabčila, kaj ji je storiti. Kačo vrže ven in v velikem strahu, ako bodo posledice, postreže žanjice, ker drugega izhoda ni imela. In čudo, ženske pravijo da niso še nikoli jedle tako okusne jedi in kako ji je le uspelo tako pripraviti. Uganka je bila v tem, ker je bil vrč z vodo na njivi obložen z snopi žita, zavarovan proti soncu in kača je iskala vodo, jo ugotovila v vrču, zlazla po snopih vanj ali iz njega ni mogla. Lonec tudi glinast, glaziran z steklom, zgoraj na znotraj zavihan je bil past za kačo in tako se je skuhala namesto mesa, da je bila kaša izredno okusna. Ker pa kača ni bila strupena, manjše velikosti, verjetno slepič, zato tudi ni bilo zleh posledic in kmetici se je po več dnevih težak kamen odvalil od srca. Tajnost je nosila v sebi do visoke starosti in ko so že usodne žanjice vse pomrle, jo je šele zaupala svojim vnukom in tako je pršla na svetlo.“

 

 

 

    SLOhosting.com priporoča :